»Ko poslušam in gledam in vidim, kaj se dogaja na nacionalki zadnje mesece, zadnje leto, je moja prva misel tale: jebeno več nas je kot njih, njih je samo ene par in vemo točno, kateri so. In ne vem, zakaj, kot pravi Nataša Štefe, se po redakcijah ne usedemo.«
»Zakaj se ne usedemo? In ko pride noter in pove: 'Goloba ne boste imeli.' Mi rečemo: 'Imeli ga bomo, seveda ga bomo imeli.' Nam je bilo rečeno, da ga ne smemo imeti, pa smo ga imeli, zakaj ostali tega ne naredite. Zakaj.«
»Ko gledamo, kaj Putin počne z mediji, in ko gledamo, kaj z mediji počne Viktor Orban, vsi to na ves glas in zgroženo obsojamo, zato se zdi še toliko bolj neverjetno, da se leta 2022 to dogaja tudi na nacionalki.«
»Ne silim vas, da tole grozljivo zajetno knjigo preberete od začetka do konca. Svetujem vam, da jo berete kot Biblijo, odprete jo lahko kjer koli, pa bo vedno dramatično in napeto. Jamčim. Vedno ravno koga ubijajo. Vedno ravno kdo beži. Vedno ravno iščejo morilca. Vedno ravno načrtujejo rop stoletja – ali pa popoln zločin.«
»Da bo mera polna, Štefančičevi bombastični viziji pa zadoščeno, nazadnje, med več sto obdelanimi predstavniki filmskega noirja, obdela še številne sopotnike noirja, med drugim Hitchcocka, klasične vesterne in celo – če se s tem strinjamo ali ne – muzikale, melodrame in romantične komedije tipa Adamovo rebro, Pojmo v dežju in Pismo neznane ženske.«
»Čas je bil, da se televizija malo modernizira, da se pokaže, da obstaja tudi alternativa, da se malo eksperimentira in pogleda, kaj se da, ter se pripelje ljudi, ki niso s televizije, in se tako dobi pogled na televizijo z druge strani.«